Višaj in nižaj
|
Tale dva znaka bi lahko obravnavali tudi v lekciji o višini tona. Ampak glede na to, da sta zelo uporabljana in tudi uporabna simbola, si zaslužita posebno lekcijo. V našem tonskem sistemu toni: C, D, E, F, G, A in H niso edini toni. So samo takoimenovan celi toni in vsakega od njih se da zvišati ali znižati enkrat ali celo dvakrat. |
|
 |
|
 |
Višaj Višaj je znak (pravzaprav predznak), ki noto pred katero stoji zviša. Postavi se ga neposredno pred noto, ki je s tem zvišana za pol tona. |
 |
Vsako noto je moč zvišati. Spomnimo se prejšnje lekcije. V C-durovi lestvici smo obravnavali poltonske in celotonske razmake. Če začnemo na začetku; med C in D je celo- tonski razmak. Ta "cel ton" pravzaprav pomeni, da nekje vmes tiči še en ton, ki je pol tona oddaljen od obeh. Ta ton je zvišani C, oziroma Cis, saj se vsem zvišanim tonom k imenu doda končnica -is. Spomnimo se še, da je med E in F samo poltonski razmak. Ker višaj dvigne ton za pol tona, je zadeva malo čudna... Torej je povišani E (Eis) pravzaprav F... ? Saj tudi je! Toda zgolj praktično, v teoriji pa nikakor ne...
To je pač težko razumeti, toda o tem kako in zakaj, bo še govora... |
  |
Nota je lahko tudi dvakrat zvišana, kar označimo z dvojnim višajem, ali pa z znakom X. Dvakrat po pol tona je cel ton. Dvakrat zvišana nota je za cel ton višja, njenemu imenu pa se doda končnica -isis. Spet lahko ponovimo zgodbico o teoriji in praksi; za cel ton (dva višaja) zvišan C je isto kot D... ampak NE - to ni D - to je Cisis
|
|
|
|
 |
Nižaj
|
 |
Nižaj je ista stvar kot višaj, samo obratno. Nižaj noto zniža za pol tona. Vse je isto (oziroma obratno) kot zgoraj pri višajih, razen nekaj malenkosti. Znižani toni dobijo končnico -es; razen E in A, ki se znižana izgovarjata malo drugače: Es in As (da si ne polomimo jezika)
Imamo še eno zgodbo o teoriji in praksi; namreč tako kot je bilo maloprej Eis je (in ni) enako F, tako sedaj, lahko ugotovimo, da je tudi zvišani C "enak" znižanemu D... torej Cis je (in ni) enak Des. |
 |
Takole zapišemo vse znižane tone. In še posebna posebnost. Zakaj bi enostavno, če lahko zakompliciramo! Zadeva je rezultat zgodovinskih neskladij in kulturno geografskih dejstev. V zahodni literaturi obstaja drugačno zapisovanje kot pri nas na vzhodu (pri čemer pašeta na vzhod tukaj tudi Nemčija in Avstrija... torej tudi Bach, Bethoven in Mozart) V ameriški literaturi (internet) tona H ni - ne obstaja! Pravzaprav obstaja - samo imenuje se tam drugače: "B" In tukaj nastane problem, kajti to isto ime "B" pri nas uporabljamo kot sinonim za znižan H (Hes). Resnici na ljubo je treba povedati, da ima ameriški sistem v sebi malo več logike, kot naš, saj si imena tonov lepo sledijo po abecedi, če začnemo na primer pri A:
A, B, C, D, E, F, G pri nas pa: A, H, C, D, E, F, G !!! Ampak v igri je tudi tradicija ... |
 |
Še ena razlika med višajem in nižajem. Dvakrat znižani toni nimajo svojega posebnega znaka.
|
 |
Takole pa zapišemo vse dvakrat znižane tone, ki dobijo končnici -eses, razen spet E in A (Eses in Ases)
|
|
Odkod izvira razlika med ameriškim in našim poimenovanjem tona H ? Pred davnimi stoletji so tone označevali po nekih cerkvenih sistemih (teh različnih sistemov je bilo 6). No, naposled so se le strinjali in uvedli en sistem in oznake za tone a, b, c, d, e, f in g. Uvedli so tudi oznako za znižani b ton in sicer so ta ton takrat označili kot "b quadratum", navaden b ton pa se je poslej imenoval "b rotundum".
 b-rotundum  b-kvadratumImeli so torej "b rotundum" ter "b quadratum" in neki nemški cerkveni menih je imel nalogo, da ta sistem prepiše za germansko govoreče dežele (tiste dni še ni bilo fotokopirnih strojev in vse takšne zadeve je bilo treba ročno prepisati). Žal pa je ta menih (menda ob svetlobi sveče in z malce vina v krvi) pri prepisu izvirnika naredil napako in pri "b quadratum" pozabil narisati tisto čisto spodnjo vodoravno črto in tako zapisal črko "h". Iz njegove knjige so nato prepisovali drugi menihi in iz njihovih spet drugi. Vsi pa so zraven prepisali to napako.
>>>  Ker je črka h logično nadaljevanje zaporedja a-g in ker so tako lahko sedaj malo bolje ločili "b rotundum" in "b quadratum" so Nemci ta sistem potem kar obdržali. Kasneje je bil ta sistem všeč tudi njihovim tiskarnam v 16. stoletju in pa skladateljem kot je Bach.
Višaj in nižaj precej uporabljamo tudi v naših transkripcijah, tablaturah in akordih z besedili. Namesto glasbenih simbolov za višaj in nižaj pa zaradi enostavnosti uporabljamo podobna znaka, ki ju dobimo na običajni tipkovnici. To sta: "lojtra": # in mala črka "B": b
|
||
|
Vsakič ko zagledaš malo črko b ob velikem E, torej Eb, bi namesto b moralo biti pravilneje:
|
|
|
|
Ravno tako nam v zapisu D#, lojtra pomeni pravzaprav pravilneje:
|
|
|
|
|
||
|
Ali opaziš razliko v znakih: b in
|
|
|
|
Ali opaziš razliko v znakih: # in
|
|
|
|
|
||
| No, to je to! | ||
|
||
