Deli kitare

Deli kitare

Spoznali smo se z vrstami kitar, zdaj je čas da ugotovimo iz česa je kitara sestavljena. Ogledali si bomo akustično in električno. To sta najpogostejši vrsti kitare, pa tudi vsi deli ki jih bomo opisali so istočasno tudi deli ostalih tipov kitar.

	Akustična kitara
	Glava Na navijalcih so navite strune. S privijanjem ali odvijanjem ton strune zvišamo ali znižamo; kitaro uglasimo. Na klasičnih kitarah so navijalci ponavadi razporejeni po trije na vsako stran glave. Nekatere akustične kitare pa imajo vseh šest na eni strani. Zelo pomembno je da se ne odvijajo sami od sebe - da se kitara ne razglasi. Sedlo se nahaja med glavo in vratom in je običajno narejena iz plastike, lahko pa tudi iz slonovine, medenine ali grafita. Čeznjo so iz glave na ubiralko speljane strune. Prečka s svojo višino določa oddaljenost strun od ubiralke, material iz katerega je narejena pa strunam definiran zvok. Vrat Ubiralka je lesena plošča, ki je nameščena na vrat kitare. V njo so pritrjene prečke (pragovi), to so majhne izbočene kovinske ploščice. Nameščene so po celotni dolžini ubiralke in so razmaknjene po pol tona, kar pomeni da pritisk na sosednjo prečko ton strune zviša/zniža za pol tona. Prečke se tudi obrabijo, aktivni kitaristi jih menjujejo na pol leta. Označbe se na kitari ponavadi nahajajo na ubiralki ali ob robu vratu. Namenjene so orientaciji po vratu kitare. Pri navadnih akustičnih in klasičnih kitarah so označbe ponavadi v obliki manjših belih pik, včasih pa so tudi bolj umetelno zasnovane.
Trup Zvočnica je okrogla odprtina pri klasičnih in akustičnih kitarah , ki se nahaja v sredini kitare, natanko pod strunami. Iz nje prihaja zvok oz. zven glasbila. Pri klasičnih in akustičnih kitarah je ponavadi okrašena z ornamenti, mozaiki iz drobnih pobarvanih koščkov lesa. Včasih je dodana tudi plastična obloga, ki ščiti resonačni pokrov med brenkanjem. Strune Strune so seveda poglavje zase, včasih so plastične (najlonske) včasih jeklene, nekatere so ovite z omotom; jih je pa potrebno redno menjavati, ker s časom in uporabo zgubljajo svoj zvok. Na kobilici so strune vpete na trup kitare.

	Električna kitara
	Glava Glava ima na električni kitari isto funkcijo kot na akustični. Povejmo samo, da se po obliki da prepoznati izdelovalec, in pa da obstajajo tudi kitare brez glave. pri teh je mehanizem za navijanje nameščen na telesu kitare. Pri običajnih električnih kitarah so navijalci praktično identični kot na akustičnih tipih. Vijak je pač vedno vijak. Tudi sedlo ima isto funkcijo pri obeh vrstah kitare. Vrat Vrat električne kitare je daljši in tanjši od vrata akustične kitare. Na telo je ponavadi spojen z vijaki, ali pa zalepljen. Obstajajo pa tudi električne kitare, narejene iz enega kosa lesa. Na vratu električne kitare najdemo pragove/prečke, ki so takorekoč identični kot pri akustilni kitari, enako velja tudi za oznake, le da so te pri električni kitari malo umetelneje izvedene. Telo Magneti najznačilnejši del električne kitare. Ujeti morajo vibracije ki jih oddajajo strune, jih obdelati in poslati naprej v sistem, ali drugače povedano: mehansko nihanje strune pretvorijo v električni signal. V uporabi sta dve vrsti: z enojnim navitjem, ki dajejo čist ton z dvojnim navitjem ( humbacking ), ki ustvarjajo bogatejši, nekoliko obarvan ton.
Kitara z dvojnimi pick-upi oz. magneti, ki jih vklapljamo v različnih kombinacijah, je najbolj uporabna. Izbiramo lahko med enojnimi pick-upi (svetel čist ton)in dvojnimi (obarvan ton). Tremolo ročica sama za sebe seveda ni nič, pogosto se jo celo da sneti, da ne ovira kitarista, ko je ne potrebuje. je pa sestavni del sistema, ki mu pravimo tremolo. S tremolom se da izvabljati iz kitare posebne zvoke in efekte, kar je lahko zelo dobrodošlo, ni pa obvezno. Sama uporaba tremola je precej enostavna, se pa zna začetnikom še posebno priskutiti zaradi težav z uglaševanjem. Tremolo je poseben gibljiv sklop, ki na kitari meddrugim nadomesti kobilico. Ko kitarist med igranjem premakne ročico se kompleten sistem premakne (zavrti okoli osi) in zategne, oziroma popusti strune, ki zato spremenijo višino tona. Glede na to, kako natančno se da uglaševati posamezne strune, in kako dobro to uglasitev strune tudi držijo, ločimo dobre od slabih tremolov. Stikala skrbijo za nadzor nad magneti. Kateri se slišijo in kateri ne. Če so recimo na kitari trije magneti, stikalo pa je petstopenjsko, potem gre najverjetneje takole: 1.) položaj - vključen prvi magnet 2.) položaj - vključen prvi in drugi magnet 3.) položaj - vključen drugi magnet 4.) položaj - vključen drugi in tretji magnet 5.) položaj - vključen tretji magnet sicer pa ima kitara najbrž priložena tudi navodila za uporabo... Potenciometri skrbijo za glasnost izhoda, če jih je več, pa najverjetneje tudi za barvo zvoka. Vtičnica je ponavadi nekje na telesu kitare. Vanjo se vtakne kabel, ki kitaro spaja z ostalimi napravami: ojačevalci, pedala, mešalna miza. Ponavadi je to "ženska" banana - 6,3mm. Lahko pa je tudi kak drug standard. v zadnjem času recimo tudi USB. Telo kitare je najmasivnejši del električne kitare. Izdelan je iz masivnega lesa, v katerega so izdolbeni kanali in luknje v katere so vdelani ostali deli kitare. Kvaliteta lesa iz katerega je narejeno telo kitare ima vpliv na ton kitare. Strune Strune za električno kitaro se lahko zelo razlikujejo med seboj. Nekatere so namensko narejene za nekatere vrste kitar, ali celo za zvrst igranja. Odgovor na vprašanje: "Katere strune izbrati?" je preobširen za tole poglavje.
Prva kitari podobna glasbila so se pojavila že pred približno 4000 leti na območju Mezopotamije. Za ta glasbila je značilno, da so bila takrat prva, ki so imela vrat ločen od resonatorja. Da kitara izvira iz te visoke civilizacije potrjuje tudi njeno ime. Beseda kitara namreč etimološko izhaja iz besed guit, kar v sanskrtu pomeni glasba in iz besede tar, kar v perzijskem jeziku pomeni akord ali struna.